1900 italijanski L. Lombardo Difa Ming, keramični dielektrični kondenzatorji. V poznih 1930 je bilo ugotovljeno, da lahko dodamo titanatno keramiko, ki lahko eksponencialno raste dielektrično konstanto in tako ustvarimo cenejše keramične dielektrične kondenzatorje.

1940, potem ko je bilo ugotovljeno, da so glavne surovine keramični kondenzatorji BaTiO3 (barijev titanat), ki imajo izolacijsko lastnost po zagonu keramičnega kondenzatorja v elektronski napravi, ki so tako majhne kot visoke zahteve glede natančnosti vojske. Medtem ko se je keramika laminatorski kondenzator okoli leta 1960 začel razvijati kot blago. Leta 1970 se bodo z napredovanjem hibridne IC hitro razvijali tudi računalniki in prenosne elektronske naprave, ki bodo postale nepogrešljivi sestavni deli elektronske opreme. Skupno število keramičnih dielektričnih kondenzatorjev predstavlja približno 70% trga kondenzatorjev.

kljuka kondenzator